Z Majem sva pretekli teden preživela na Gorenjskem v Radovljici. Spet malo počitnic, juhuhu! Egon se nama ni pridružil, saj je imel organizirano jadranje po južni Dalmaciji.
Imela sem super plan, kako bova vsak dan hodila na bazen, se tunkala in skakala v vodo, jedla sladoled, skratka se zabavala »non stop«. Načrti so se porušili že drugi dan, ko je Maja po celodnevnem kopanju ponoči začelo boleti uho. »Pa ne že spet!« To se nam stalno dogaja, kako je po le slabem mesecu spet ista zgodba? Maj ima z vnetji res težave in nikakor ne pridemo na zeleno vejo. Letos, ko je splaval in se začel tudi potapljati, je tega še toliko več.
Ni nama preostalo drugega, kot da sva se naslednje jutro odpravila k zdravniku v radovljiški zdravstveni dom. Ker Majeva vnetja poznam že zelo dobro, saj jih je vsako leto zagotovo najmanj pet, sem vedela, da se najverjetneje ne bo izognil ponovnemu jemanju antibiotikov. Pustimo, da sva v ne prav polni čakalnici čakala uro in pol, zatem je sledilo še večje presenečenje.
Hladna pediatrinja je s svojim odnosom bolj spominjala na neko »zajebano« zaposleno na upravni enoti kot na otroško zdravnico. Na hitro je preverila Majevo uho in rekla, da ne vidi dobro, vendar da se njej ne zdi, da bi šlo za hujše vnetje. Bila sem presenečena, saj je Maj zelo jokal, poleg tega je imel vročino. Pa sem si mislila: »Ok, že ve, saj je dohtarca!« Pustimo, da si je za pregled vzela celi dve sekundi, ne da bi pri tem z Majem sploh spregovorila, čeprav jo je mali »hočemvsevedeti« zvedavo spraševal vse mogoče. »Gospa ice queen« pač ni bila za hece«. Predpisala mu je kapljice za ušesa in navodila, da se čez tri ni že lahko veselo kopa (s čepki za ušesa in plavalno kapico). Nič navodil za ponovno kontrolo v primeru, če bi bilo stanje slabše, samo hiter »adijo« in že naju ni bilo.
Po obisku zdravnika sem bila kar malce šokirana. Nad storitvijo in nad odnosom zdravnice. Pa sem bila tiho, saj Maja nisem želela vznemirjati.
Z Majem po nekaj dneh ni bilo nič bolje. Bilo je celo slabše, stalno jok in razdražljivost, bolečina je bila še vedno prisotna. Pika na i je bila zadnja noč, ki je nisem niti malo prespala, saj je Maj tako jokal od bolečin, da mu ni pomagalo nič. Zjutraj sem se odločila, da ga odpeljem na ponoven pregled, vendar ne v Radovljico, temveč kar na Jesenice v bolnico. Zdravnica je bila nad Majevim ušesom šokirana!!! Tako hudega vnetja že dolgo ni videla. Spraševala me je, zakaj nisva bila pri zdravniku že prej in zakaj otrok ne jemlje ustreznih zdravil. Povedala sem ji za pregled nekaj dni prej in da se je Maj zdravil, vendar očitno za njegovo zdravljenje ni bilo dobro poskrbljeno. Šesti čut me tudi tokrat ni prevaral!!! Zakaj se nisem poslušala že prej in odhitela po zdravniško pomoč drugam, če se mi je zdelo, da Maj nima pravih zdravil? Zakaj sem sploh poslušala zdravnico, ki ji nisem zaupala v trenutku, ko sem videla, kako ravna z otrokom? Sem sama kriva, da ima Maj sedaj tako vneto uho, da smo za letos zaključili kopalno sezono? Sem kriva jaz, da se morda njegovo uho ne bo v celoti pozdravilo? Nešteto vprašanj, ki me tepejo po glavi, ker nisem otroku pomagala že prej, ko me je strokovna pomoč pustila na cedilu.
Ne želim delati antireklame zdravnikom, saj nisem ena izmed tistih, ki udriha po njih po čez in po dolgem zaradi ene slabe izkušnje. Zdravnike zelo spoštujem. Kar me je zmotilo, je odnos. Hladen, malomaren odnos pediatrinje, ki si je vzela premalo časa, da bi mojemu otroku ustrezno pomagala. Če naletite na podoben primer, zaupajte sebi in vztrajajte pri dodatnem pregledu ali poiščite drugo mnenje. Naj vam bo moja zgodba samo v opomin.
Dodaj odgovor