Ne vem, zakaj, ampak zadnje čase mi misli bežijo nazaj. V čas, ko se je rodil Maj. Morda zato, ker sem se počasi začela zavedati, da najin fant raste. Ni več majhen nebogljen fantič, ki za vsako stvar potrebuje najino pomoč, ampak postaja čedalje bolj samostojen.
Kljub temu, da so bili začetki ob rojstvu Maja težki, se danes rada spominjam malega bitja, ki je ležalo ob meni. Kam je šel ta čas, ko sem nemo strmela vanj, saj je bil tako drobcen, da ga nisem upala sploh konkretno prijeti? Danes je krepak, skoraj »dvajsetkilski« junak s toliko moči, da bi lahko premikal gore. Vsaj meni se zdi tako.
Kam je šel ta čas, ko sem se zbujala sedemkrat na noč, da bi te potolažila in nahranila? Ko sem te vzela k sebi, te objela in zaradi utrujenosti zaspala že med dojenjem? Te težke noči so nadomestile veliko bolj naspane noči, ki jih občasno zmoti le kakšen požirek vode.
Kam je šel ta čas, ko sem te oblačila v prikupna mala oblačila, v katerih si bil vedno pravi šarmer? Danes se lahko temu samo še nasmehnem, saj imaš izrazit nos za modo in želiš za svoj dnevni »outfit« poskrbeti čisto sam. O kombinacijah, ki jih navlečeš nase, nima smisla zgubljati besed, ampak to paše zraven. Ti pustim, da domišljija dela po svoje. »Spajdermenska« rdeča majica in zelene hlače so vedno prava izbira!
Kam je šel ta čas, ko sem te lovila po cesti, ker so bili tvoji prvi koraki še tako negotovi, da si bil večkrat na tleh kot v luftu? Danes si tako hiter, da te ne dohajam. Niti s kolesom ne.
Kam je šel ta čas, ko si pojedel vse po vrsti, kar sem ti pripravila za malico? Bil si tako dober jedec, danes pa se kregamo za vsak grižljaj, da ga spraviš v usta. Še včeraj so bili »pohančki« tvoja najljubša jed, danes pa jih niti pogledaš ne več in praviš, da so zanič.
Kam je šel ta čas, ko si me gledal s svojimi lepimi očmi in požiral vase vse, kar sem ti novega povedala ali pokazala? Danes si sam svoj mojster, učiš še na svojih napakah in ne pustiš, da bi ti kdor koli, še najmanj pa jaz, pametoval glede česar koli.
Kam je šel ta čas, ko sva se z vozičkom podila po mestu in raziskovala Ljubljano, medtem ko danes tako hitro drviva s kolesi, da se nimam časa niti s kotičkom očesa ozreti naokrog in pozdraviti poznane mimoidoče?
Kam je šel ta čas, ko si ob odhodu v vrtec tako močno jokal, ker nisi hotel stran od mene, danes pa me nimaš časa niti pozdraviti, ko se poslovim od tebe in odhitim v službo?
Kam beži ta čas? Kdaj si postal tako odločen, samozavesten fant, na katerega sem tako ponosna? Kdaj si prerasel vse čevlje in oblačila? Kdaj si se naučil vseh izrazov, s katerimi me vsakič pustiš odprtih ust? Kdaj si se naučil tako razmišljati? Kdaj, Maj, kdaj?
Prosim, naj nekdo zamrzne naše neprecenljive trenutke, naše objeme, poljube! Naj nekdo zamrzne ta čas, ki gre čisto preveč hitro naprej.
Dodaj odgovor