»Ok, mogoče sem samo malo utrujena. Ko si spočijem, bo bolje«, sem si mislila, ko so naju z Majem nekaj ur po porodu peljali v sobo, ki sem si jo delila še z dvema mamicama. Rodila sem ob enih zjutraj, približno dve uri kasneje sem prišla v sobo in do jutra nisem niti za sekundo zatisnila oči. Polna adrenalina sem nemo opazovala nemočno bitje, ki je ležalo ob meni. Občudovala sem njegove male roke, nosek, laske. Tako lep je bil, čisto moj, jaz pa tako prestrašena. Spominjam se, kako sem bila ves čas prestrašena. »Kaj zdaj, ali je vse v redu z njim, ali bom zmogla biti njegova mami, ali bomo funkcionirali kot družina, ali bo še kdaj tako kot prej?« in nešteto drugih vprašanj, ki so se mi ves čas podila po glavi.
Poleg vse te zmedenosti in zmešnjave v glavi sem imela velike težave z dojenjem. Maj se je stalno odstavljal, ob dojenju je bil nemiren, zaradi česar sem posumila, da nimam mleka oz. da ga nimam dovolj. Če novorojenček ni zadovoljen, se odzove z jokom. Bolje rečeno, z dretjem, ki se je verjetno slišalo v sosednjo stavbo. In tega dretja je bilo res veliko. Spala nisem skoraj nič.
Na teži je izgubljal več, kot bi moral, ampak v porodnišnici temu niso posvečali prevelike pozornosti. Ko so se naju po dobrih dveh dneh hoteli že znebiti, so po mojem opozorilu postali bolj pozorni na njegovo barvo kože. In ja, Maj je imel zlatenico, zato sva ostala v porodnišnici še dva dni dlje. O prijaznosti ene medicinske sestre, ki je stalno delala ravno v času, ko sem bila jaz tam, pa ne bom izgubljala besed, saj sem verjetno depresivna postala že zaradi nje in njenega nadvse pasjega karakterja. Ona je bila razlog, da sem iz porodnišnice hotela čim prej, saj mi je dajala občutek, da ničesar ne znam in da sem nesposobna, ko sem se lovila pri dojenju, podiranju kupčka in previjanju. Sem bila le mama že celih 24 ur, bom pa le vedela, kako delati s svojim otrokom, ne?!!? Uf, še danes me zmrazi, ko se spomnim nanjo.
Odhod domov je bil tako zame vsaj malo optimističen. Nekaj dni pred tem sva bila v stanovanju še dva, potem smo bili naenkrat trije. Nobenih predpriprav, kar naenkrat 100-odstotna sprememba, kateri na začetku nisem bila kos. Daleč od tega. Spominjam se prihoda v stanovanje. Vse je bilo tako, kot v trenutku, ko sva odšla v porodnišnico, ker mi je odtekla voda. Vse je bilo isto. Isti vonj, isti prostori, iste omare, isti kavč, ista miza, drugi občutki. Občutki, ki sem jih tlačila v sebi, saj niso pomenili ničesar dobrega. Ko sem stopila čez prag stanovanja, sem planila v jok. Še danes ne vem, ali je bilo to zato, ker sem bila vesela Egona ob sebi, ali zato, ker me je čakalo novo, neznano poglavje v življenju ali zaradi tega, ker je Maj spet jokal, tako kot večino dni od njegovega rojstva. Verjetno zaradi vsega skupaj.
In tako je bilo tudi vse nadaljnje dni. Egon čez dan ni bil veliko z nama, saj mu delo tega ni omogočalo, kar pomeni, da sva bila le mali vriskač in jaz. Ko je Maj jokal, sem jaz jokala. Lep tandem sva bila! Poleg tega je mali bolj malo spal, zaradi česar sem bila čedalje bolj utrujena in zaskrbljena, če je z mojim otrokom vse v redu. Utrujenost in zaskrbljenost sta v meni prebudili občutek, da ne zmorem. Da jaz tega ne bom zdržala. Kakšna sreča za hudiča je to, če nič ne spim, bolj slabo jem, stalno jokam, poleg tega zraven stalno joka še otrok? Daleč od sreče. Ko sem bila sama z Majem, sem premlevala samo o tem. Bolje sem se počutila samo, ko je domov prišel Egon. Nisem bila več sama, Egon mi je vedno vlival upanje, da bo vse ok, samo navaditi se moramo. Ampak zjutraj je Egon spet odšel in slab občutek se je ponovno vrnil. Nisem se več dobro počutila, bila sem žalostna, ker sem bila doma, sama med štirimi stenami, medtem ko so zunaj živeli srečni ljudje. Zame je bilo vse črno-belo. Jaz sem bila črno, ostalo je bilo belo. In imela sem grozno slabo vest, saj bi morala biti najbolj srečna oseba na tem planetu, ki vso to svojo srečo prenaša na nekaj dni starega Maja, pa tega nisem zmogla. Kar ni in ni bilo tistega pravega »filinga«, prave kemije med nama.
Vse, kar sem se spraševala takrat, je bilo: »Bom še kdaj imela normalno življenje? Bom jaz še kdaj stara Katka, ki je rada imela svoje življenje? Bom še kdaj srečna?«
… nadaljevanje sledi …
Dodaj odgovor